Dr. Jernej Ule o kroženju znanja
Alek Pikl
15 minutno branje
Z mano se je pogovarjal doktor Jernej Ule, profesor molekularne nevroznanost na University College v Londonu. Njegov laboratorij se imenuje RNA networks lab in se ukvarja s posebno, za življenje nepogrešno molekulo: RNA (ribonukleinska kislina). Pri tem sodeluje z drugimi Slovenci po svetu in domovini ter za njegov prispevek k spodbujanju kroženja znanja je prejel priznanje VTIS leta 2019. Kot vodja raziskovalnega laboratorija na Univerzi Cambridge in nato na University College London so pri njem gostovali ali študirali številni mladi slovenski znanstveniki. Letos je ob podpori evropskega raziskovalnega sklada odprl podružnico svojega RNA networks lab-a na Kemijskem inštitutu v Ljubljani.
Celoten pogovor si lahko poslušate v obliki podkasta spodaj. Ta članek je strnjena verzija intervjuja.
“Sodelovanje se začne s posamezniki.”
Jernej, najlepša hvala, da si si vzel čas za ta intervju. Lahko poveš morda več o svojem novem laboratoriju na Kemijskem inštitutu?
Ja, to je trenutno moja glavna povezava s Slovenijo, kjer se ta teden tudi začenjajo prvi poskusi, tako da je trenutno pričakovanje zelo veliko. Ta laboratorij je sestavljen iz celičnega in biokemijskega laboratorija ter dodatnih miz za računalniško delo, tako da bomo tukaj vzpostavili komplementarne tehnike temu, kar delamo v Londonu. Predvsem me veseli, da preko tega laboratorija kroži znanje, saj sta prva zaposlena v laboratoriju Miha Milek, ki je delal na podobni tematiki v Berlinu in s seboj prinaša svoje ideje, druga pa je študentka, ki bo tukaj jeseni začela doktorat, Tajda Klobučar. Njena izkušnja s tujino je magisterij iz Munchna in Lizbone. Veseli me, da je na našem področju veliko Slovencev v tujini, ki smo se že nekaj časa povezovali in izmenjavali izkušnje in znanja, in da imamo sedaj eno fizično lokacijo, kjer lahko ta sodelovanja razvijamo.
Kako pa je ta laboratorij nastal in kako je ta povezava sploh možna?
Hotel sem imeti neko stabilnost. V Angliji sem se že trikrat preselil, začel sem na Cambridgeu, potem se je skupina preselila na UCL (University College London), sedaj smo v Crick Inštitutu za približno 7 let, potem pa se bomo spet preselili nazaj na nov inštitut v okviru UCLa. Angleške institucije so zelo dinamične, tako da lahko pri vsaki lokaciji nekaj novega povežemo. Ampak v tej fazi dela mi je tudi pomembno, da imam neko dolgoročno vizijo, za deset ali več let vnaprej, kar mi omogoča, da se lahko z okoljem razvijam in postavim res ambiciozne cilje. In tukaj so predvsem slovenski kolegi tisti, s katerimi te vezi stalno ohranjujem. Na raziskovalnem področju so ljudje večinoma zelo mobilni, nekje delaš doktorat, postdoc na čisto drugi strani sveta in zato je fizično te vezi težje ohranjati, medtem ko nas povezave s Slovenijo lahko malo zakoreninijo. Kemijski inštitut v Ljubljani se mi zdi zelo zanimiv, ker je ambiciozen, ima izredno uspešne skupine, precej ERC grant-ov, marsikatere metode, ki si jih želimo tudi mi vzpostavljat, so že zelo napredne. Dejansko je bila izbira čisto iz znanstvenega razloga. Pika na i je bil Brexit, saj je z Brexitom situacija v Angliji postala zelo nejasna, in odločiti sem se moral kam se bom naslednjič prijavil z ERC grant-om. Ta sklad je bil tisti, ki mi je omogočil v Ljubljani postaviti skupino. Brez takega sklada, kot je ERC, se jaz tudi ne bi mogel vrniti. Tako, da je vse nekako povezano med sabo.
Kdaj in kako ste začeli sodelovati s Slovenci po svetu in domovini in kaj te je pri tem gnalo?
Začne se s posamezniki. Iz tega pa se potem čisto organsko vedno več razvije. Ko sem začel v tujini delat doktorat, je bilo je težko, da so me ljudje resno vzeli. Nisem imel niti poguman niti možnosti, da bi šel do nekoga in ga prosil za analizo podatkov. To je bilo okoli leta 2000, ko je bila bioinformatika še precej v povojih. Takrat sem pristopil do mojega brata, ki je matematik in ima tako več računalniškega znanja kot jaz. Za prva dva moja članka mi ji on naredil večino bioinformatskih analiz in postavil osnove in okvire za delo. Druga oseba je bil študent iz Slovenije, Nejc Jelen, ki je prišel na izmenjavo v New York, potem pa to nadaljeval na Cambridgeu. Z njim sva objavila moj prvi, malo bolj neodvisni članek. Kasneje, sem sem povezal s Tomažem Curkom, iz fakultete za računalništvo v Ljubljani, s katerim sva vzpostavila veliko metod za analizo podatkov in potem preko njega sem se povezal z družbo Genialis, ki nam sedaj vse organizira podatke za laboratorij in omogoča javno platformo za njihovo deljenje. Potem pa še marsikateri obiskujoči študentje, pa doktorski študent Nejc Haberman in postdoc Miha Modic.
Na kakšne prepreke si naletel v teh letih prizadevanj in vzpostavljanja sodelovanj?
Večjih, formalnih problemov nisem imel. Na Kemijskem Inštitutu so mi bili v izredno podporo, prijavljanje na ERC grant-e je bilo lažje v Sloveniji, kot v Angliji. Prav tako so mi pomagali pri postavljanju laboratorija.
Stvar, ki pa sem jo opazil je, da slovenski način ocenjevanja pogosto podpira delovanje na eni ravni, znotraj fakultete oziroma znotraj nekega področja. Moj način dela pa potrebuje usklajevanje veliko različnih ravni, ki se morajo razvijati enakomerno. Zato je bilo včasih, ne pa vedno, težje razviti razumevanje za pomen takega celostnega pristopa pri sodelovanjih s Slovenijo. Ampak se mi zdi, da se to spreminja na boljše.
“Iz čisto praktičnih vidikov bi bilo bolje, če bi fakultete bolj cenile sodelovanje med fakultetami in ljudmi, ki imajo bolj interdisciplinarne interese. ”
V kateri smeri si želiš videt izboljšanje, lajšanje takšnih sodelovanj?
Na splošno bolj podpirati razmišljanje o celostni sliki. Iz čisto praktičnih vidikov bi bilo bolje, če bi fakultete bolj cenile sodelovanje med fakultetami in ljudmi, ki imajo bolj interdisciplinarne interese. Take vrste izobraževanja so ključna za razvijanje ljudi, ki so se sposobni povezovati med sabo. Seveda, takšen način dela je težje ocenjevati in točkovati, ni čisto standardiziran in moraš razumeti, zakaj gre. Imel sem primer študenta, ki je delal doktorat pod delno mojim, neformalnim vodstvom. Doktorata mu na fakulteti za računalništvo niso priznali, ker je bil za njih preveč biološki. Doktorat je zato šel delati v tujino. Takšne stvari, na primer. Kako omogočiti ljudem, da delajo projekte, ki imajo pomen in ki se jih da tudi dobro objavit, a ki ne sodijo v noben posamezni predalček.
Imaš mogoče še kakšen nasvet za druge, ki želijo začeti takšna sodelovanja?
Takšna sodelovanja se razvijajo čez čas. Že 20 let delam v tujini, a ne vidim enega samega koraka, kjer bi naredil nekaj, kar bi bilo blazno pomembno ali neverjetno. Vse je narejeno iz malih korakov, počasi se stvari gradijo. Pomembno je zelo cenit narejena sodelovanja in se potrudit, da se razvijajo naprej. Zagotovo na poti nastanejo problemi in razlike v pričakovanjih, ki pa se jih splača razreševati in ohranjati vezi, kot se jih le da. Dobro je imeti neke dolgoročne smernice, ni pa potrebno imeti na začetku blazno visokih ambicij.